Beseda psihologija je sestavljena iz dveh delov: grške besede psukhe, ki pomeni dih, življenje ali duša (oziroma latinske besede psyche, ki pomeni duša ali um) ter besede logos, ki pomeni veda, doktrina, teorija. Psihologija v grškem in latinskem jeziku torej pomeni znanost o duši. Tudi vedska psihologija se ukvarja z dušo, vendar med antično grško in starodavno vedsko psihologijo obstaja temeljna razlika. Vedska psihologija namreč razlaga, da um in duša nista identični entiteti. Nadalje razlaga, da se tudi um, inteligenca in telo med seboj razlikujejo in s tem tako nasprotuje današnjim redukcionističnim prepričanjem stroke, ki človeka primerja z računalniki in ga s tem, ko govori, kot na primer kognitivna psihologija, o informacijskem procesiranju, posredno obravnava kot biološkega robota.

Vedska psihologija se v tem oziru torej bistveno razlikuje tako od starodavne antične psihologije kot tudi od moderne zahodne psihološke paradigme. Izhaja iz znanega verza Vedānta-sūtre, ki pravi: »Ahaṁ brahmāsmi.«, kar pomeni »Jaz sem brahman.« Temeljno izhodišče vedske psihologije je, da je vsako živo bitje po svoji dejanski naravi duh oziroma duša. Vedānta-sūtra pravi, da po svojem izvoru duša ni materialna, temveč transcendentalna. Čeprav je duša izvorno čista zavest, jo v stiku in pod vplivom materije prekrije lažni ego, zaradi česar se začne napačno istovetiti z umom in telesom, ki pa sta zgolj dve njeni prekrivali.

Vedska psihologija torej analizira predvsem, kako duša, ki se napačno istoveti z umom in telesom, vidi in doživlja svet okoli sebe. Na podlagi napačnega enačenja s telesom, umom in inteligenco, postopoma razvije različne lažne identitete, ki temeljijo na:

  • spolu: »Sem moški.«, itd.
  • rasi: »Sem belec.«, itd.
  • nacionalni pripadnosti: »Sem Slovenec.«, itd.
  • različnih lastnostih in sposobnostih: »Sem visok.«, »Sem inteligenten.«, itd.
  • različnih stanjih uma: »Sem nervozen.«, »Sem žalosten.«, itd.
  • poklicu: »Sem sodnik.«, »Sem prodajalec.«, itd.
  • stvareh, ki si jih lastimo: »Sem mož svoje žene in oče svojega otroka.«,
    »Sem voznik svojega avtomobila.«, itd.

Nagnjenost duše k identifikaciji s svetom je tako močna, da se ljudje včasih enačijo celo s stvarmi v njihovi lasti:

– voznik, ki se lažno identificira s svojim avtom, po prometni nesreči lahko reče:
»Avto me je udaril v bok.«, namesto »Avto se je zaletel v bok mojega avtomobila.«

Človeška identiteta, ki je zgrajena na napačnem enačenju s telesom, umom in inteligenco, je torej zelo kompleksna in razvejena.