Sanskrit tekst

Sanskrit je jezik, ki izvira iz bogate vedske kulture in je eden najstarejših indoevropskih jezikov. Beseda sanskrit, to je saṃskṛtam, izvira iz glagolskega korena kṛ, kar pomeni urejen, obdelan, popoln. Zahod se je s sanskritom seznanil šele v 19 stoletju, ko se je pričel razvoj Indologije v evropi. Nenavadno podobnost sanskrita in drugih indoevropskih jezikov indologi razlagajo s teorijo, da so v 2. stoletju pred našim štetjem sanskrit prinesli v Indijo nomadi z evropskega severa, narod po imenu arya – plemeniti.

Vendar pa empiričnih dokazov, ki bi zanesljivo potrdili omenjeno teorijo praktično ni, torej večidel gre za ugibanje. Po drugi strani pa Indijci, ki še sledijo Vedsko kulturo, verjamejo, da sanskrit ni človeškega izvora, apauruṣeya. Same Vede se opisujejo kot večne, pravijo, da niso del tega ”začasnega materialnega sveta”. Beseda Veda pomeni znanje in izvira iz glagola vid -vedeti (lat.video). Torej Vede predstavljajo edini vir večnega znanja. Omenjeni korpus predstavlja zelo obsežno, slojevito in kompleksno področje.

Sporočilo starodavnih Vedskih spisov v sanskritu, naj bi se po poročanju samih ved, najprej mnoga tisočletja prenašalo kot ustno izročilo s učitelja na učenca. Pri tem naj bi se uporabljale tudi posebne tehnike pomnenja, katere naj bi omogočale posamezniku pomnjenje v obsegu, ki presega naše predstave. Zaradi tega naj bi do zapisa Vedskega sporočila prišlo zelo pozno, še posebej v oziru na sicer že zelo dolgo obstoječo Vedsko kulturo in književnost.

V Indiji se je že zelo zgodaj razvila zavest, da je sanskrit jezik, katerega je treba poglobljeno preučevati, ter ohraniti. Slednje je vodilo do razvoja najbolj razdelane gramatike v zgodovini človeštva. Najstarejše ohranjeno delo o sanskrit gramatiki, Aṣṭhadhyāyī (Osem poglavij), je napisal Pāṇini. Prevladuje mnenje, da je živel v 2. stoletju pred našim štetjem, vendar pa ni dvoma, da je gramatična tradicija, ki jo je zapisal, mnogo starejša, saj med drugim tudi sam omenja svojih 64 predhodnikov, ter sebe kot njihovega naslednika. Sanskrit gramatiko sestavlja 4000 pravil (sūtri), zapisanih v meta-jeziku s sporočilom v močno zgoščeni obliki.

Mnogi menijo, da je ravno ta gramatika ena od največjih in najbolj kompleksnih skupinskih intelektualnih stvaritev na svetu, saj je grajena na konsenzu resnično velikega števila ljudi skozi dolgo zgodovinsko obdobje. Vse kasnejše oblike gramatike vzhoda in zahoda jemljejo za svoj temelj to prav to gramatiko. Sanskrit s svojo izpopolnjeno strukturo, bogato kompleksnostjo in edinstveno lepoto zavszema prvo mesto v jezikovnem izražanju.

Sanskrit opisuje besede, tehnične in filozofske pojme, stanja zavesti, ter koncepte, ki ne obstajajo nikjer drugje, niti najbogatejši jeziki človeštva jih ne premorejo. Še več, sanskrit pozna pojme in ideje, ki jih današnji znanstveniki, pa naj so s področja nuklearne fizike ali pa moderne psihologije, šele sedaj odkrivajo. Eden prvih indologov, Sir William Jones je za sanskrit rekel (S.W.Jones, Discourses delivered before the Asiatic Society, 1824, str.28):

Sanskrt, ne glede na to koliko je star, ima prekrasno struktur – popolnejši je od grščine, bogatejši od latinščine, ter čistejši od obeh…“