Vedska glasba in plesKadar pomislimo na ples v kontekstu Vedske kulture, se nam v mislih lahko hitro pojavijo prizori, kot je transcendentalen Rasa Ples gospoda Krišne s svojimi gopijami, ali pa Nataraja, ples gospoda Šive, ki je tako divji, da posledično pride do uničenja celotnega univerzuma. Starodavna Vedska kultura je bila izvorno prežeta s plesom in glasbo, o čemer pričajo tako starodavni Vedski spisi, kot tudi ohranjeni ostanki Vedske kulture in običajev.

Med Vedskimi spisi v tem kontekstu še posebej izstopa Natya Shastra, starodavni Vedski spis, ki (kot sam pravi), izvira iz obdobja Treta Juge. Takrat naj bi jo ustvaril gospod Brahma (sicer danes avtorstvo Indologi pripisujejo modrecu Bharata Muniju) po izraženi želji kralja nebes, Indre, ter drugih polbogov. Ker preprosti pripadniki nižje kaste (šudre) niso bili sposobni doumeti sporočila štirih Ved (Sama, Yajur, Rig in Atharva), je gospod Brahma ustvaril Natya Shastro kot peto Vedo, katere sporočilo je bilo namenjeno in dostopno vsem, ne glede na njihovo kasto in posledične nizke ali visoke kompetence (kastna pripadnost namreč ni bila dedovana, kot je pogosto zmotno prepričanje, temveč je bila osnovana na kompetencah in naravi posameznika).

Vsi danes znani klasični plesi kot so Bharata Natyam, Kuchipudi, Kathak, Odissi, Mohiniattam, Kathakali, Manipuri, itd., izvirajo iz Natyashastre. Nekateri od teh plesnih stilov so se razvili iz Indijskih ljudskih plesov in so močno povezani s umetnostjo pripovedovanja Vedskih zgodb in zgodovine. Večina teh zgodb, ki so izražene s plesom, izvira iz epov kot sta Ramayana in Mahabharata. Ker so zgodbe prikazane/izražene v obliki plesa, bi lahko omenjene indijske plese imenovali tudi plesne drame, razlika je edino, da je sporočilo izraženo izključno z gibi, torej brez dialogov.