V modernem času ljudje aṣṭāṅga-jogo največkrat izvajajo v rekreacijske namene. Izvajanje različnih āsan (telesnih položajev), obvladovanje dihanja, ter meditacija delujejo zelo blagodejno na praktikantovo psihofizično počutje, saj spodbujajo uravnoteženost živčnega in endokrinega sistema, ter znižujejo količino stresnih hormonov v telesu (adrenalina, noradrenalina, kortizola itd.). Vse to občutno prispeva k notranjemu miru in vsesplošnemu dobremu počutju posameznika. Vendar pa to ni izvorni namen in najvišji cilj sistema aṣṭāṅga-joge.

Koren besede joga je ”jui” in pomeni ”povezati se” ali ” združiti se”. In s čim naj bi se praktikant joge povezal ali združil? S prakso aṣṭāṅga-joge naj bi se oseba prenehala zmotno enačiti z lastnim telesom, ter postopno spoznala, da je v svoji izvorni obliki ātma oziroma duša ali duh ter, da se v njenem srcu nahaja tudi Paramātmā oziroma Nadduša, ki je personificirana ekspanzija Boga. Aṣṭāṅga-joga je torej eden izmed mnogih sistemov joge, ki praktikantu omogoča, da spozna svojo pravo duhovno naravo, ter se poveže s Paramātmo oziroma Naddušo v srcu.

Čeprav v starodavni vedski tradiciji obstaja veliko različnih vrst joge (sāṅkhya-joga, jñāna-joga, aṣṭāṅga-joga, rāja-joga, haṭha-joga, kriyā-joga, karma-joga, buddhi-joga, bhakti-joga itd.), pa je potrebno poudariti, da imajo izvorno vse enak cilj, ki je spoznati svojo pravo duhovno naravo, razviti duhovno zavest, ter se povezati z Bogom. To namreč beseda joga tudi pomeni. Naj povemo še, da je po vedskem izročilu aṣṭāṅga-joga ena najtežjih oblik joge, saj je z njo zelo težko doseči najvišji cilj, zato jo nekateri vedski spisi (Bhagavad-gītā, Śrīmad-Bhāgavatam, itd.) povprečnemu človeku v današnji dobi celo odsvetujejo, kot samostojno prakso. Zelo priporočljiva pa je v komplementarni kombinaciji z bhakti-jogo, to je jogo, s katero je po vedskem izročilu najvišji cilj tudi najlažje doseči.