Filozofija, ”ljubezen do modrosti” ali ”znanost vseh znanosti”, je v zahodni tradiciji klasično razdeljena na štiri veje. Prva veja je logika, druga metafizika, tretja epistemologija in četrta veja je aksiologija. Lahko bi rekli, da je izmed teh epistemologija najpomembnejša, saj se ukvarja z glavnim stebrom vsega znanja, ker postavlja vprašanja kot so:

  • Kaj je znanje?Epistemologija
  • Na kakšen način lahko pridobimo znanje?
  • Kaj ljudje dejansko vedo in kaj zgolj mislijo, da vedo?
  • Kateri so potrebni in zadovoljivi pogoji za pridobivanje znanja?
  • Kakšna je struktura znanja in kakšne so meje človeškega znanja?
  • Kaj je tisto, kar opravičuje naša upravičena prepričanja?
  • Kako naj pravilno razumemo koncept upravičenega prepričanja?
  • Je tisto, kar opravičuje naše prepričanje, lahko zunaj ali znotraj našega uma?
  • Kaj je dokaz in ali je možno karkoli dokazati?
  • Ali obstaja dokaz za obstoj Boga?

Kot na zahodu, se je tudi na vzhodu razvilo veliko miselnih tradicij, ki so poskušale odgovoriti na različna epistemološka vprašanja ter utemeljiti teizem. Vprašanja epistemologije so bila še posebej poglobljeno obravnavana v vedskih spisih imenovanih Pramāṇa śāstra, kjer so bili kot vir ”dokaza” utemeljeni: guru ali samospoznani duhovni učitelj, sādhu ali napreden duhovni praktikant ter śāstra ali sveti spisi. Pripadnik zahodne tradicije bi morda lahko dokazoval, da je epistemološka avtoritativnost vedskega pristopa »guru, sādhu in śāstra« dogmatična, aksiomatična ali celo, da je utemeljena na krožnem sklepanju. Vendar to ni res, med drugim tudi zato ne, ker je ena od osnovnih epistemoloških postavk vedske tradicije tudi ”phalena pariciyate”, kar pomeni, da je potrebno vsaka stvar soditi po rezultatu. V tem kontekstu je velik poudarek na principu predaje. To pomeni, da željeni in končni cilj procesa zavesti Kṛṣṇe – ljubezen do Boga oziroma Kṛṣṇa bhakti – lahko dosežemo s predajo duhovnemu učitelju ter z zvestim sledenjem njegovim navodilom. Vendar predaja ne sme temeljiti na slepi veri ali fanatizmu, temveč mora biti utemeljena na znanju oziroma na zdravem razumevanju treh principov:

  • sambandha: znanje o naravi odnosa med nami, naravo, Bogom ter njegovimi predstavniki (guru, sādhu in śāstra);

  • prayojana: znanje o cilju oziroma o tem kakšen je namen prakticiranja zavesti Kṛṣṇe;

  • abhidheya: praktično znanje oziroma proces s katerim dosežemo željeni cilj.

Na primer, če učenec želi izvesti eksperiment v kemijskem laboratoriju, mora pri tem slediti navodilom, ki so zapisana v kemijskem priročniku oziroma navodilom, ki jih podaja učitelj kemije, saj sicer ne bo dobil željenega rezultata. Ker ima učitelj kemije znanje in izkušnje, lahko vodi in usmerja svojega učenca v laboratoriju, prav tako tudi učbenik vsebuje pomembne podatke o tem, kako pravilno izvesti eksperiment. Na podoben način tudi duhovni učitelj vodi učenca v duhovnem laboratoriju bhakti-yoge. Kot se študent preda fakulteti tako, da se preda njenemu predstavniku (profesorju kemije), tako se tudi duhovni aspirant preda Bogu tako, da se preda njegovim pooblaščenim predstavnikom, ki so guru, sādhu in śāstra. Vede poudarjajo, da pravega duhovnega rezultata, ki ga definirajo kot prebuditev speče ljubezni do Boga, brez predaje in sledenja avtoritetam, ni možno dobiti.

Vede trdijo, da Boga ni možno spoznati s pomočjo vida, temveč zgolj s pomočjo duhovnega zvoka, ki se imenuje śabda. Śabda je čisto duhovno znanje, ki se prenaša preko zvočne vibracije. Najprej je torej potrebno slišati zvočno vibracijo, ki vsebuje śabdo, ter potem slišano prenesti v prakso. Dejansko je povsem naravno, da slišano in teoretično sprejemljivo zadevo, nadalje preizkusimo tudi v praksi. To velja tako za učenca kemije kot tudi za duhovnega praktikanta.

Vede torej podajajo proces zavesti Kṛṣṇe na zelo znanstven način, z lastno epistemologijo, metodologijo ter paradigmo. Proces zavesti Kṛṣṇe, kot celota tvori koherentno teoretično strukturo z jasno definiranim praktičnim procesom in rezultatom le-tega. Za več informacij o vedski epistemologiji in o procesu zavesti Kṛṣṇe si lahko preberete:

  • Bhagavad-Gita As It Is”, avtor: Njegova Božanska Milost A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada;

  • Substance and Shaddow”, avtor: Njegova Svetost Suhotra Swami Maharaja;

  • Tattva Sandharba”, avtor: Srila Jiva Goswami – v obliki komentarjev obrazložil Njegova Svetost Gopiparanadhana Prabhu.